Šolska učna pot ob Mlinščici
Ob Kamniški Bistrici je v preteklosti teklo 11 mlinščic, med njimi je bila tudi Homška mlinščica, ki še danes teče skozi naselja Zgornje, Srednje in Spodnje Jarše ter Rodica. Vzporedno z njo, le na levi strani struge Kamniške Bistrice, teče Radomeljska mlinščica. Homško mlinščico so naši predniki izkopali pred več kot 350 leti, saj najstarejši pisni vir sega v leto 1674. Če pa je bila zgrajena v enakem času kot Radomeljska mlinščica, je bilo to že veliko prej, saj je bil mlin v Radomljah v dokumentih prvič omenjen že leta 1404. Leta 1899 so vsi takratni uporabniki vodne moči Homške mlinščice ustanovili Vodno zadrugo ob desnoobrežni Mlinščici, ki je natančno urejala pravice in dolžnosti uporabnikov vode (delovala je do leta 1962).
Homška mlinščica je iz Kamniške Bistrice speljana za Homškim hribom in se po 10 kilometrih toka pri Mali Loki vanjo spet izlije. Leta 1899 je gnala 27 vodnih naprav, od teh najmanj 16 mlinov, šest žag in dve kovačiji. Vodne naprave so stale ob njeni strugi približno na vsakih 250 metrov (padec 1,6 m). Danes so nekdanje vodne naprave opuščene, voda pa poganja nekaj malih vodnih elektrarn, ki proizvajajo električno energijo za lastne potrebe ali pa jo oddajajo v električno omrežje. V srednjem delu njene struge, na območju Jarš in Rodice, kjer je na razdalji kilometra in pol še pred 60-imi leti obratovalo sedem mlinov, dve žagi in ena kovačija, smo speljali našo Učno pot ob Mlinščici. Na učni poti doživimo utrip živahnosti Mlinščice in Kamniške Bistrice, opazujemo številne sledove nekdanje izrabe Mlinščice in spoznamo izrabo njene vodne moči danes.
Šolska učna pot je krožno speljana z začetkom in koncem pred OŠ Rodica. Dolga je tri kilometre; da pa jo prehodimo in si ogledamo zanimivosti ob njej, potrebujemo dve do tri ure časa. Želimo vam prijeten sprehod po Učni poti ob Mlinščici.
1. Informativna tabla pred OŠ Rodica
Informativna tabla je postavljena na jugozahodni strani šolske stavbe OŠ Rodica, na Kettejevi cesti 13. Ob njej se seznanimo s potekom učne poti in si ogledamo mlinski kamen, ki je nekoč mlel žito v Bedenikovem mlinu s Spodnjih Jaršah.
POSTANKI IN OPAZOVALIŠČA:
Točka 1: Informativna tabla pred Osnovno šolo Rodica Domžale
Točka 2: Most čez Kamniško Bistrico
Točka 3: Sotočje Pšate in Kamniške Bistrice
Točka 4: Osolinov mlin v Srednjih Jaršah
Točka 5: Kraljev mlin in Juhantova kovačija v Srednjih Jaršah
Točka 6: Bedenikov mlin in Slabičeva elektrarna v Spodnjih Jaršah
Točka 7: Klemenčeva elektrarna v Spodnjih Jaršah
Točka 8: Trnavčeva mlin in žaga na Rodici
Točka 9: Dolganova elektrarna na Rodici (na ruševinah Hojakove žage, še prej Šmonovih mlina in žage)
2. Most čez Kamniško Bistrico
Reka Kamniška Bistrica je nekoč prestavljala svojo strugo med Jaršami in Količevim v širini 300 metrov, po letu 1970 pa je bila regulirana. Reka ima izrazit hudourniški značaj, saj je najvišja voda lahko tudi 300-krat višja od najnižje. Zanjo je značilen snežno-dežni rečni režim, kar pomeni, da ima najvišjo vodo spomladi zaradi taljenja snega in jeseni zaradi obilnejšega deževja, najnižjo pa pozimi zaradi snežnega zadržka in poleti zaradi visokih temperatur in večjega izhlapevanja. Ob strugi je zgrajen protipoplavni nasip, ki varuje naselja pred stoletnimi visokimi vodami. Vanj so bile položene zbirne cevi za odpadne vode iz gospodinjstev, ki se prečiščujejo v Centralni čistilni napravi Domžale-Kamnik v Študi. Naselja so se danes že povsem približala utrjenim brežinam, po nasipu pa je speljana dobro obiskana sprehajalna pot, ki predstavlja del Zelene osi regije.
3. Sotočje Pšate in Kamniške Bistrice
Leta 1948 so med Srednjimi in Zgornjimi Jaršami zgradili umetni razbremenilni kanal Pšate, ki odvaja visoke vode iz Pšate pred Mengšem in se v Zgornjih Jaršah izteka v Kamniško Bistrico. Zanimivo je križišče dveh tekočih voda: starejša struga Mlinščice teče spodaj, betonski kanal Pšate pa je položen nad njo. Ob Homški mlinščici je v bližnjih Zgornjih Jaršah do leta 1952 obratoval Zalokarjev mlin, ki je viden z mostička čez Pšato, tik pred izlivom v Kamniško Bistrico. Nekaj sto metrov višje, kjer danes stoji tovarna Induplati, je do požara leta 1922 obratoval velik industrijski Majdičev mlin. Na njegovem mestu je leta 1924 zrasla nova tovarna platnenih izdelkov, kasneje imenovana Induplati Jarše.
4. Osolinov mlin v Srednjih Jaršah
Osolinov mlin je edini mlin na tem območju, ki je preživel nacionalizacijo (leta 1948) in denacionalizacijo (leta 1995). Ker vodna moč ni več zadoščala, je mlinske naprave poganjal elektromotor. Ob mlinski stavbi sta do leta 2001 stala dva velika žitna silosa. V zadnjem obdobju svojega obratovanja se je mlin usmeril v mletje polnovredne moke iz pšenice in rži. Zaradi nespodbudnih cen moke na tržišču se mletje ni več splačalo, zato so mlin v oktobru 2000 opustili. Mlin je skoraj desetletje propadal, leta 2010 pa so ga do tal podrli in na njegovem mestu zgradili novo večstanovanjsko zgradbo. Od nekdanjega velikega mlina se je ohranila le strojnica in zapornice. Ob mlinu je bilo nekdaj tudi vaško perišče.
5. Kraljev mlin in Juhantova kovačija v Srednjih Jaršah
Na desnem bregu Mlinščice je stal Kraljev mlin, ki je za pogon svojih naprav izrabljal tri četrtine vodne moči, na levem bregu pa Juhantova kovačija, ki je izrabljala preostalo četrtino. V strugi mlinščice sta bili vgrajeni dve veliki vodni kolesi, ki sta poganjali mlinske naprave in kovaško kladivo. Mlin je obratoval do leta 1959, kovačija pa je bila opuščena po požaru leta 1976. Kovaška tradicija se v dveh obratih nadaljuje še danes. Na mestu nekdanjega Kraljevega mlina so zgradili novo stavbo, pred katero so razstavljeni vogalni kamni nekdanje mlinske stavbe, vhod v današnjo stavbo pa krasi originalni portal nekdanjega Kraljevega mlina.
6. Bedenikov mlin in Slabičeva mala vodna elektrarna v Spodnjih Jaršah
Do tod pridemo mimo kapelice, ki sta jo leta 1896, po uspešni obnovi prej lesenega mlina, zaradi svoje zaobljube dala zgraditi Matija in Julijana Slabič. Po drugi svetovni vojni so mnogim kmetom podržavili obdelovalno zemljo na Mengeškem polju, domačini pa so se zaposlovali v bližnjih tovarnah. V mlinih na našem območju so imeli zato vedno manj dela. Zato so v Slabičevem mlinu začeli mleti za velika industrijska podjetja, kot sta Žito in Kolinska. Poleg žita so mleli tudi krompir, sojo, maniok, kakav, gorčico in fižol. Zaradi mlinarjeve bolezni so leta 1973 mlin opustili. V letu 2002 so povsem obnovili turbino, ki izrablja vodno moč Mlinščice za pridobivanje električne energije še danes. Slabičeva vodna turbina ima moč 15 kilovatov na uro, vendar jo proizvede precej manj, povprečno 10 kW/h. Proizvedeno električno energijo oddaja v električno omrežje.
7. Klemenčeva mala pretočna elektrarna na Rodici
Le 70 m pod nekdanjim Slabičevim mlinom je sosed Franc Klemenc leta 1988 v strugo Mlinščice vgradil manjše vodno kolo na spodnjo vodo. Vodno kolo poganja generator, ki proizvaja nekaj malega električne energije za domače potrebe (ima moč 0,5 kW/h). Če se vodno kolo vrti, malenkostno zmanjšuje moč Slabičevi elektrarni, zaradi česar lastnik te elektrarne dolgo časa ni dobil ustreznih dovoljenj. To dokazuje, kako natančno so naši predniki načrtovali vodne naprave na Mlinščici, ki so smele stati v razmaku najmanj 250-ih metrov, da niso jemale vodne moči sosednji vodni napravi.
8. Trnavčeva mlin in žaga na Rodici
Na desnem bregu Mlinščice stoji stavba nekdanjega Trnavčevega mlina, ki je kot manjši kmečki mlin obratoval do leta 1955. Na levem bregu Mlinščice je obratovala žaga, ki je z delovanjem prenehala leta 1970. Vodna moč Mlinščice na tem vodnem padcu danes ni izkoriščena. Trnavčev mlin je bil edini pritlični mlin na našem območju. Prvotna stavba je v celoti ohranjena, na portalu pa je vidna letnica 1898. Trnavčev mlin so poganjala štiri manjša vodna kolesa, Trnavčevo žago pa eno veliko kolo (ohranjena je fotografija vodnih koles iz decembra 1939). Ker je v mlinski stavbi zamakalo, so leta 2002 betonsko strugo obnovili, padec pa utrdili s skalami.
9. Dolganova mala vodna elektrarna na Rodici
Do leta 1935 je na tem mestu Mlinščica poganjala Šmonova mlin in žago, potem pa Hojakovo žago, ki pa je bila po drugi svetovni vojni nacionalizirana. Kmalu zatem, ko je bil obrat leta 1961 združen s Slovenijalesom Radomlje, so ga opustili. Na tem mestu je domačin Dušan Dolgan leta 1989 pričel graditi manjšo vodno elektrarno, ki obratuje od leta 1997 dalje. Vodna turbina proizvaja povprečno 12 do 14 kilovatov na uro in jo oddaja v električno omrežje. Od tod dalje Mlinščica nadaljuje svoj tok proti Domžalam, kjer preide v podzemne kanale. Zato je danes njen pretok za polovico manjši kot pred stotimi leti (danes 1 m3/sek., pred stotimi leti 2 m3/sek.), kar onemogoča donosnejše izkoriščanje njene vodne moči v vsem njenem toku.
