DNEVNIKI FRANCA GROŠLJA IZ ČASA PRVE SVETOVNE VOJNE, Analiza dnevnikov za obdobje od 8. 7. 1917 do 23. 10. 1918
Raziskovalna naloga iz etnologije
Avtorici: Eva Zarja Hrovat, 6. a, in Ana Renko, 8. b, šol. leto 2014/2015
Mentorica: Vilma Vrtačnik Merčun
Povzetek:
Ponudila se nama je priložnost, da sva raziskali dnevnike Franca Grošlja, sanitejca 27. domobranskega pehotnega polka v prvi svetovni vojni. Želeli sva ugotoviti, v katerih krajih je deloval v letih 1917–1918, kakšno je bilo njegovo delo ter druge zanimivosti. Primerjali sva kraje, zapisane v njegovem dnevniku, s kraji, ki so v uradnih zapisih delovanja 27. pešpolka in ugotovili, da se ujemajo od aprila 1918 dalje. Na začetku svoje vojaške službe je Franc Grošelj 38 dni delal v vojaški bolnišnici na Reki, nato 29 dni v Braunanu oz. v kraju Beško, v bližini takratne nemško-avstrijske meje (danes se kraj nahaja na jugovzhodu Poljske). Potem je bil premeščen v vojaško bolnišnico v Admont na Zgornjem Štajerskem, v kateri je delal skoraj štiri mesece (117 dni). Od 13. aprila 1918 dalje je bil najprej 10 dni v Moskali, nato skoraj pet mesecev (147 dni) oz. do konca vojne v Kavaliku pri Vidmu (Cavalicco pri Udinah). V teh letih je lahko občasno potoval z vlakom domov (razen iz Braunana). Večinoma je delal v barakarskih vojaških bolnišnicah, kjer je skrbel za vizite, za zdravljenje bolnikov in za previjanje ranjencev, za njihovo prehrano ter za čistočo in urejenost bolnikov in prostorov. Posebno v Braunanu so bile razmere zelo slabe, vojaki pa so zaradi bolezni vsakodnevno umirali. Poleg svojega medicinskega dela je nadziral vojake pri delu (pri zidanju, beljenju, čiščenju, sekanju drv in pri delu v vrtu). Bolnišnična hrana je bila enolična, z veliko mesa in brez svežega sadja in zelenjave. V Braunanu je hodil na delo h kmetom, da je pri njih dobil hrano. V Admontu, kjer je preživel zimo 1917/1918, so večkrat kradli drva, da so ogreli bolniške sobe. Iz dnevnikov je mogoče zaslediti, da so bile leta 1918 v okolici Kavalika hiše izropane, poslopja razbita, nikjer pa se ni dalo dobiti hrane. Ko je večkrat potoval domov v Ljubljano, je pogosto videl vlake, polne ranjencev. V dnevnikih omenja tudi zaključne boje pri reki Piavi; npr. 16. junija 1918 so v ofenzivi prišli 15 kilometrov čez reko Piavo, 17. junija 1918 pa so prišli celo čez Trevizo (pri Benetkah), kjer so imeli veliko ranjencev, zajeli pa so 10.000 ujetnikov. Grošljevi dnevniki se zaključijo 23. oktobra 1918, v času poslednjih bojev na italijanski fronti.
