VPOKLICI V PRVO SVETOVNO VOJNO IN DOGAJANJE NA SOŠKI FRONTI (Franc Grošelj na soški fronti od 4. 6. do 24. 8. 1916)
Raziskovalna naloga iz etnologije
Avtorja: Samo Mazovec in Gaber Cencelj, 7. razred, šol. leto 2014/2015
Mentorica: Vilma Vrtačnik Merčun
Povzetek:
Raziskovalna naloga prinaša analizo podatkov o vpoklicanih vojakih v prvo svetovno vojno, ki jih v svoji knjigi o domžalski župniji navaja domžalski župnik Franc Bernik. Osrednji del naloge predstavlja dogajanja na soški fronti in je nastal na podlagi analize dnevnikov Franca Grošlja, sanitejca 27. domobranskega pehotnega polka.
Po Bernikovih podatkih ugotavljava, da je bilo v domžalski župniji v prvo svetovno vojno vpoklicanih 485 moških, od teh skoraj dve tretjini (neporočenih) fantov. Največ (198 ali 40 %) jih je odšlo že 27. julija 1914 z vlakom na rusko fronto. Leta 1914 je bilo vpoklicanih vseh skupaj 235 moških (48 %), leta 1915, ko se je odprla še soška fronta, pa še 168 (ali 35 %). V bitkah ali zaradi bolezni jih je umrlo 62 vpoklicanih (ali 13 %), med njimi je bilo 60 % mlajših od 29 let.
Franc Grošelj, ki je bil leta 1914 star 40 let, je bil po poklicu stražmojster, doma pa je bil iz Ljubljane. V začetku prve svetovne vojne je bil dodeljen v 27. domobranski pehotni polk, v njegov IV. bataljon. V času od 4. junija do 24. avgusta 1916 se je nahajal na soški fronti v naslednjih krajih: Kalvarija Podgora pri Gorici (7 dni), Vojščica na Krasu (5 dni), Tržič (Monfalkone) in okolica (57 dni) in Korita pri Opatjem selu (6 dni). Večino tega časa so potekale topniške, artilerijske bitke in avionski napadi z italijanske strani. Italijani so imeli premoč v orožju in opremi, saj je bilo nad njimi naenkrat do 18 italijanskih avionov. Večinoma so s topovi streljali težke granate, šrapnele in mine (te z minometi), streljali so še z revolverji, puškami in strojnicami. Večkrat so imeli »bobneči ogenj« (»dromel ogenj«), t. j. več dni trajajoče topovsko obstreljevanje. Ko so topovi razbili strelske jarke, so začeli »farikati«, pehota je vdrla nad sovražnika in začel se je boj človeka s človekom, pri tem so se tepli s kolmani (s kopiti pušk). Bitke so pogosto potekale tudi ponoči. Grošelj je v dnevnikih omenil 94 ranjenih in 276 mrtvih, najpogosteje pa je zapisal, da je bilo ranjenih in mrtvih toliko, da se jih ni dalo prešteti. Grošelj je bil kot pripadnik vojaške zdravstvene enote zadolžen predvsem za oskrbo ranjencev, kadar pa so bile žrtve, so te tudi pokopavali. Skrbel je tudi za bolnike, ki jih je vodil k viziti, in za čistočo in urejenost prostorov, bolnikov in ranjencev. Vojaki so pod njegovim nadzorom kopali letrine (luknje za stranišča) in prali perilo, kjer je bilo to možno. V času bitk so vojaki jedli enkrat na dan in sicer okoli enajste ure ponoči. Življenje na soški fronti je bilo zelo naporno, ker so imeli vojaki malo spanja in veliko dela, doživeli so veliko krutosti in strahu za preživetje. Vse to je pripomoglo, da je Grošelj 20. avgusta 1916 hudo zbolel in je končno lahko, čeprav zelo bolan in onemogel, zapustil soško bojišče.
