V okviru projekta Erasmus plus, spoznavamo pravljice in pripovedke držav članic, ki z nami sodelujejo v projektu. Najprej smo se lotili slovenskih pravljičnih bitij, ki so že skoraj pozabljeni. Izvedeli smo, kako so strašila okoli kmečkih domačij in kako so se preprosti ljudje pred njimi ubranili. Takole je bilo.
V poganskih časih so ljudje v naših krajih verjeli v več bogov. Zimske dni, od 24. decembra do 6. januarja, so imenovali dvanajst volčjih noči. Takrat so bile noči najdaljše in najtemnejše. Verjeli so, da v teh dneh umira stari bog Sonca Svarog, rodi pa se mladi bog Svarožič. Staremu Svarogu so poskušali pomagati z ognjem, da bi premagal temo in mraz. Zato so po po hribih in gričih naše dežele kurili ognje, ki so jih imenovali kresovi.
V krščanski dobi je ta starodavni praznik, rojstvo sončnega boga Svarožiča, dobilo ime božič.
Prav na isti dan, kot se je rodil mladi bog Svarožič, naj bi se v Betlehemu rodil Jezus. Tudi on naj bi ljudi odrešil prastare teme. Volčje noči so preimenovali v sveto dvanajsterodnevje. Ljudi pa je bilo še vedno strah lačnih volkov, ki so zavijali v gozdovih okoli vasi. Še vedno so verjeli v skrivnostna demonska bitja, ki naj bi se podila po gorah in gozdovih. Prav v tem času naj bi imeli največjo moč. To so bili…
Bedanec je bil divji mož. Bil je zaljubljen v žarkžene, ki so živele v votlini. Vhod je branila kača velikanka. Najprej jih je hotel privabiti s podoknico, ker pa mu ni uspelo, je začel strašno vpiti. Ker so se žarkžene prestrašile, je kača zasikala. Bedanec pa je tako zatulili, da se je v cerkvenem stolpu zamajal zvon. Nato ga je vzela noč. Na Gorenjskem še vedno zakličejo porednim otrokom: »Ti bo že Bedanec pokazal, če ne boš priden«.
V času volčjih noči se je po Gorenjskem sprehajala Pehtra baba, ki so ji rekli tudi Pehta. V gorskih votlinah je kuhala babje pšeno, ki ga je z močnim vetrom metala ljudem v obraz. Svoj praznik ima na pernathi, to je 5. januarja.
V mračnih mrzlih nočeh se je truma skrivnostnih divjih bitij podila po zimskem nebu. Rekli so ji divja jaga. Pri tem je zganjala velik trušč. To je bil divji trop psov, ki jih je vodil šepavec. Ta je imel v rokah sekiro in je posekal vsakogar, ki mu je prišel na pot. Kdor je ostal miren, se prekrižal in stopil s poti, se mu ni zgodilo nič.
Mora ali trutamora je bila grda, skuštrana in zelo zlobna ženska. V hišo se je vtihotapila skozi drobno špranjo. Ljudi je motila med mirnim spancem. Odrasli so imeli zato pri postelji snop slame. Če jih je napadla Mora, so zgrabili gorjačo in z njo udrihali po slami. Ker se je Mora tja skrila, jo je to zelo bolelo in je zbežala. Otrokom so na posteljo narisali z eno potezo peterokrako zvezdo, ki so jo imenovali pentagram ali morina taca. Na drugo stran so napisali IHS. Tako sta obe znamenji dete zazibali v miren spanec.
Vragi in čarovnice so bili dejavni zlasti na sveti večer. Ljudje so pred njimi varovali svojo živino tako, da so pred vrata hleva postavili brano. Nekateri so večkrat sunili v žerjavico. Nekateri so si vraga celo želeli srečati. Verjeli so, da jim bo dal lonec zlatnikov, če se bodo na sveti večer postavili na križpotje. Z leskovo palico so okoli sebe narisali krog in čakali.
Škrat Šent je bil hudoben in je lomastil po Pohorju. Rad se je pritihotapil v hišo. Imel je takšno moč, da je človeka spremenil v volka.
Lovci in gozdarji so na svojih samotnih poteh pogosto slišali divje klice. To so bili menda divji možje, ki so bili kosmati in odurni. Nevarni so bili predvsem vilam in žarkženam. Drvarji so v štore podrtih dreves zasekovali križe. Na njih so vile in žarkžene našle zatočišče, ko so jih divji možje preganjali s palicami ali celo z izruvanimi drevesi.
Žark žene so bile gorske vile, ki so ljudem pomagale v nesrečah.
Učenci 4.b razreda z učiteljico Ani Gale
