DOMŽALSKI SOKOLI OD LETA 1909 DO PRVE SVETOVNE VOJNE, ANALIZA OBČNIH ZBOROV TELOVADNEGA DRUŠTVA SOKOL DOMŽALE
Raziskovalna naloga s področja zgodovine
Avtorja: Miha Prajs, 9.a in Špela Prajs, 7. a, šol. leto 2018/2019
Mentorici: Vilma Vrtačnik Merčun in Petra Dešman
POVZETEK:
V raziskovalni nalogi sva analizirala zapisnike občnih zborov domžalskega telovadnega društva Sokol, ki so nastali v letih od 1909 do 1914. Iz njih sva želela ugotoviti pogostost sestankovanja sokolov, demokratičnost odločanja, njihovo delovanje na telovadnem in drugih področjih ter povezanost s Slovensko sokolsko zvezo. Prepisala sva poročila tajnika, načelnika in blagajnika, ki so jih predstavljali na občnih zborih, ter rezultate volitev. Izpiske sva sortirala po tematiki in iz njih povzela ugotovitve. Domžalsko telovadno društvo Sokol je bilo ustanovljeno decembra 1905. Ob ustanovitvi se je v društvo včlanilo 105 članov, vendar kasneje mnogi niso plačevali članarine. Najmanj članov so imeli leta 1909 (63), največ pa leta 1911 (88), tik pred prvo svetovno vojno pa 86. V letih od 1909 do 1914 so imeli 83 sestankov (povprečno 1,3 na mesec). V začetku vsakega leta so imeli občni zbor, leta 1911 pa celo dva (rednega aprila, izrednega pa julija). Istega leta, 6. 8. 1911, so slavnostno odprli novozgrajeni Sokolski dom. To je bila za domžalske sokole največja prireditev v tem obdobju, na kateri se je odvijalo tudi srečanje (zlet) Ljubljanske sokolske župe, udeležile pa so se ga tudi druge župe in društva. Volitve kandidatov za društvene funkcije so izvajali na dva načina, z vzklikom in z listki. V tem obdobju sta bila najdalj časa starosti Fran Ravnikar in Andrej Slokar, načelnik telovadcev Fran Majzel, tajnik Tomo Petrovec in blagajnik Fran Kuhar. Domžalski Sokol je spadal v Ljubljansko sokolsko župo. Vsako leto so na občnem zboru izvolili svojega zastopnika za to sokolsko združenje in delegate za Slovensko sokolsko zvezo. Sokoli so se med seboj tikali in se naslavljali z vzdevkom brat. Vzpodbujali so se za skupne cilje: najprej za izgradnjo Sokolskega doma in lastne telovadnice (za kar so zbirali prispevke v denarju in materialu), za nabavo telovadnega orodja in opremo Sokolskega doma, ves čas pa tudi za pridobivanje novih telovadcev. Po izgradnji Sokolskega doma so vodili vaditeljski zapisnik, v katerega so natančno zapisovali število telovadcev. Telovadili so tri do štirikrat na teden po uro in pol do dve uri. Aprila 1911 je telovadilo 23 telovadcev, leta 1913 pa se število zmanjšalo na 15, povečalo pa se je število ur telovadbe. Od leta 1911 dalje so organizirali telovadbo fantov, starih od 14 do 17 let. Nameravali so organizirati tudi telovadno vrsto starejših bratov in ženskega telovadnega odseka. Domžalski sokoli so se redno udeleževali številnih zletov, na katerih so nastopali telovadci v prostih vajah in na orodju, člani pa so se jih udeleževali v sokolskih krojih (uniformah). Udeležili so se sokolskih zletov v Ljubljani (4 x), na Vrhniki (2 x), v Radovljici, Šentvidu nad Ljubljano, Zagorju, Celju, Škofji Loki, Borovnici, Novem mestu in na Bledu. Konec junija 1912 so se udeležili tudi mednarodnega sokolskega zleta v Pragi. Poleg tega so organizirali peš izlete v okoliške kraje (Mengeš, Vrhpolje, Kamnik, Radomlje, Krašnja, Beričevo, Stranje). V Sokolskem domu so organizirali knjižnico, igre, predpustne veselice, Miklavževe in Silvestrove večere, plesni tečaj, predavanja in druge prireditve. Prostore so dajali v najem drugim društvom in organizacijam, npr. Ciril-Metodovi podružnici in Tamburaškemu društvu Zvonček. Temu so dovolili brezplačno uporabo prostora pod pogojem, da je sodeloval na sokolskih prireditvah in da nikoli ni sodeloval na klerikalnih prireditvah.
