Pogovor z ravnateljico sva načrtovali večkrat, vendar smo med tem vse tri zbolele za covidom-19, tako da sva ga izvedli šele 1. februarja 2022. To je bil čas, ko je bila večina ukrepov za omejevanje širjenja covida-19 še v veljavi. (Opomba: Intervju z ravnateljico Mileno Vidovič je v celoti objavljen v raziskovalni nalogi Lune Debeljak in Žive Zore z naslovom: Primerjava nalezljivih bolezni iz sredine 20. stoletja z epidemijo covida-19, OŠ Rodica, marec 2022. Izseke iz intervjuja je izbrala mentorica Vilma Vrtačnik Merčun.)
Kako se je epidemija covida-19 na naši šoli začela?
Obdobje prvega vala je trajalo od sredine marca do sredine maja 2020. Marca smo dobili prve informacije o tem, da tudi pri nas prihaja do okužb in da te eksponentno rastejo. Prvi ukrepi so bili podobni kot pri drugih nalezljivih boleznih, npr. v času ptičje gripe, prašičje gripe itd. Že takrat, ko so se virozna obolenja začela pojavljati, smo bili dolžni narediti načrt dodatnih higienskih ukrepov. Spomnim se, da je bil 13. marca petek, dan pred tem smo imeli sestanek na občini, kjer se je zadeva opredelila z vidika lokalne skupnosti, šole so bile pred zaprtjem. Kot da se je zgodilo čez noč, smo se spraševali, kako bo sedaj tekel proces z učenci, kako bomo delali to in kako ono. Z učitelji smo se zbrali na sestanku v avli, da smo pripravili neke smernice, kako naj zadeve zaženemo in to je bilo pravzaprav vse. /…/ V ponedeljek, 16. marca, pa smo imeli že uradno pouk na daljavo.
O šoli na daljavo pred tem še nikoli nismo razmišljali, kajne?
To pa ne. Kljub temu, da je ob določenih obolenjih veliko učencev manjkalo. Že tistega januarja 2020, malo pred zaprtjem šol, smo imeli masovna virozna obolenja, ko je manjkala polovica učencev v razredu ali še več, ponekod je bilo samo od tri do pet otrok v razredu. Takrat se sicer še ni govorilo o koronavirusu, niso ga še identificirali. Epidemiologi so takrat razlagali, da gre za nenavadna dihalna obolenja. Do 25. februarja 2020 smo morali pripraviti načrt, ki zajema ukrepe za sprotno vzdrževanje čistoče, večkrat dnevno razkuževanje vseh površin, ki jih vsi prijemamo, recimo kljuke, stikala itd. Čistilkam smo dali navodila, sploh v popoldanskem času, da razkužujejo oprijemala stolov, držala, zadnja naslonjala in mize. Nismo imeli pa še nekaterih drugih ukrepov, npr. razkužil za roke. Zdelo se je, da to ni nič drugače kot vsako leto, ko smo prišli v fazo viroznih obolenj. Narediti smo morali okrepljen higienski protokol, ki pa se je najbolj dotikal zaposlenih, ki skrbijo za čistočo v šoli.
Dodatno razkuževanje se je torej izvajalo že prej.
To se je delalo ves čas, to pri nas sploh ni bilo nekaj novega. Novo je bilo to, da smo, ko so učenci prišli nazaj z daljših karantenskih obdobij (že spomladi leta 2020), morali tudi dopoldne večkrat čistiti sanitarije, pa v garderobah za šport so čistilke prebrisale površine po vsaki skupini, tega prej nismo delali. Takrat se je izkazalo, da je ena jutranja čistilka premalo, zato smo s časovnim zamikom uvedli še drugo čistilko za dopoldanski čas. /…/ Ko so učenci maja oz. v začetku junija 2020 prišli nazaj v šolo, so bili vezani le na eno učilnico, ni bilo več selitev, česar še zmeraj ni. To je bil ukrep »mehurčkov«. Mehurčki so pomenili vezanost učnih skupin znotraj matične učilnice, kjer se lažje prepoznava rizične kontakte.
Za učitelje so bile potem uvedene obvezne maske, kajne?
Ko smo prišli nazaj s spomladanske splošne karantene, smo se glede tega še malo lovili. Priporočljive so bile maske, a mask na trgu še ni bilo mogoče kupiti. Ko so prišli otroci nazaj v šolo, smo dobili prve pakete z maskami s strani Civilne zaščite. Pred tem je šola kupila tekstilne maske za zaposlene, a se je pozneje izkazalo, da te ne nudijo dovolj dobre zaščite.
V drugem valu so imeli maske samo učitelji, potem pa so maske postale obvezne za vse?
V drugem valu so imeli maske samo učitelji, za učence pa so bile še zmeraj priporočene. Glede mask se je takoj naredila polarizacija ljudi. Nekateri so to zelo zagovarjali. Potem ko se je zgodila okužba v oddelku, je kakšen starš poklical, zakaj ne uvedemo mask. Mi pa smo jih otrokom le priporočili, jim svetovali, naj jih imajo. Ali bi zares preprečile okužbe, je drugo vprašanje. Maske so se potem v tretjem valu res umestile, pa še takrat najprej samo na ravni priporočil, dokler niso prišle v vladne odloke kot zavezujoče oz. obvezne. Če so starši nasprotovali, da bi njihovi otroci nosili masko, smo jih skušali prepričati. V nasprotnem primeru je moral učitelj otroka brez maske umakniti na razdaljo 1,5 do 2 metra od ostalih. Z letošnjim šolskim letom je nekaj dilem v zvezi s tem odpadlo, ni bilo pa nekega splošnega konsenza med ljudmi, kar se tega tiče.
Ali bi v zvezi z drugim valom še kaj dodali?
Pri higienskih ukrepih se je takrat začelo bistveno bolj izpostavljati razkuževanje. Dozatorje na vhodih v šolo smo namestili že maja 2020, ko so se vrnili prvi otroci. Potem je bilo potrebno narediti talne označbe za smeri gibanja po šoli – okrogle nalepke. Če bi bilo v šoli polovico manj otrok, potem bi bilo to skoraj logično. Če pa je v šoli masa ljudi, ki se na stopniščih in hodnikih preliva, je zelo težko slediti oznakam, saj so hodniki ozki. Občutek imam, da danes teh označb nihče ne vidi.
V četrtem valu epidemije je bilo uvedeno samotestiranje.
15. novembra 2021 naj bi se vzpostavilo samotestiranje trikrat tedensko. Imeli smo velike težave s sprejemanjem samotestiranja s strani staršev. To je bila prava mala vojna. Imam fascikel, v katerem hranim grožnje in izsiljevanja nekaterih, pogosto posameznikov ali skupin brez imena in priimka. Nekatere so bile zelo splošne, nekatere pa zelo konkretne. Dva dni pozneje, 17. novembra, se je samotestiranje le začelo izvajati. Konec prejšnjega šolskega leta, ko so se učenci samotestirali poskusno, smo imeli v šoli dodatno delo, saj smo teste morali prepakirati za učence. Odkar pa je bilo uvedeno obvezno samotestiranje, so otroci na osnovi zdravstvene izkaznice v lekarnah prevzeli najprej 15 škatel testov, nato pa 20 škatel za samotestiranje.
Takoj na prvem samotestiranju smo ugotovili, da je bil eden od učencev okužen. Na vseh nadaljnjih samotestiranjih je bilo odkritih še veliko okužb učencev. V primeru, da se je bil hitri test pozitiven, je razrednik poklical starše, da so prišli po učenca. Starši so o rezultatu hitrega testa obvestili zdravnika, ta pa je otroka napotil na PCR test. V začetku smo potrditev okužbe zelo hitro prejeli – starši so o tem obvestili šolo (razrednika ali ravnatelja). /…/ Ko smo ugotovili, da je učenec pozitiven in je bilo to s PCR testom potrjeno, je bilo potrebno ukrepati po postopku, ki je zapisan v pravilih. Ugotoviti je bilo potrebno, kdaj je bil zadnji stik z ostalimi učenci v razredu. Če ni bilo podatka o nekih simptomih, ki so bili lahko prisotni npr. že v petek, učenec pa je bil še vedno v šoli, se je štel ta petek kot zadnji dan rizičnega kontakta. Če teh podatkov nismo imeli, sem včasih klicala tudi starše, da so mi opisali situacijo in smo lahko čim bolj natančno določili zadnji dan rizičnega kontakta z ostalimi. Zadnji dan je pomenil prvi karantenski dan. Takrat so bili sošolci v kontaktu s potencialno okuženo osebo ali pa je kužnost takrat že nastopila, k temu se je prištelo še naslednjih devet dni, kar je pomenilo 10-dnevno karantensko obdobje. /…/ Problemi so bili tudi zaradi izjem od karantene, še posebno pri mlajših učencih, ki še potrebujejo varstvo. V primeru, da je bil otrok izjema od karantene, starši niso bili upravičeni do karantenskih odločb, potem je bilo potrebno to varstvo nekako urediti. Zato smo imeli občasno nekaj mlajših otrok v šoli in je učiteljica delala sočasno z učenci na daljavo in npr. s tremi učenci, ki so bili prisotni. Vsakokrat se je pri takšni sistemski ureditvi pokazala kakšna pomanjkljivost, enkrat v smeri do staršev, drugič v smeri do šolskega funkcioniranja. Sistem je bil potem tak, da je NIJZ ustvaril bazo podatkov, v katero smo vnesli učence tistega oddelka in po en kontakt, ki je bil vezan na starše. Označili smo, kdo je bil okužen, označili smo tudi izjeme od karantene, za katere smo vedeli. Najbolj točen podatek je bil v primeru, če določenega otroka cel teden ni bilo v šoli, ker je bil bolan ali kje drugje, saj je bil prav tako izjema od karantene. /…/ Ker ti otroci niso bili v stiku z okužbo, niti niso bili potencialno v neki nevarnosti, pa jim je lahko karantenska odločba onemogočila obiskovanje nekega treninga popoldne ali pa glasbene šole. Ko so v novembru ali decembru 2021 ljudje ponotranjili ta princip, so sami izračunavali, kdaj so bili v stiku. Karantena pa je trčila na marsikaj – na ta osebni interes, kot sem že omenila, pa na kakšno družinsko srečanje otroci niso mogli iti potem, ko se je zgodila karantena. Bile so situacije, ko bi lahko vse steklo normalno, tako kot teče sedaj, ko nismo več obremenjeni s karantenami tega tipa, se je pa bilo potrebno neprestano preverjati s samotestiranjem. Zdi se mi, da smo se sedaj kar nekako navadili, da testiranje ni več problem.
Ali je ta odločitev sedaj izključno v pristojnosti ravnatelja oz. ravnateljice?
Po novem sistemu je v pristojnosti ravnatelja, da glede na stanje na šoli odloči o tem. Tisto januarsko obdobje 2022 je bilo tudi pri nas peklensko. Poleg karanten nam je zmanjkalo še kadra, saj je bilo nekaj otrok kljub vsemu v šoli. Sedaj pa se v takem primeru lahko sprejme ukrep generalnega zaprtja cele šole, recimo za 10 dni ali pa tudi več. Ne gre vedno za bolne ljudi, gre tudi za ljudi, ki imajo karantene ali za višjo silo (da so doma zaradi lastnih otrok).
Epidemija je postavila življenje in delo na glavo predvsem za ravnatelje. Kako vi osebno to doživljate?
Ravno včeraj sva se pogovarjali s kolegico iz 2. razreda, ki je zelo dosledna pri iskanju vseh teh podatkov in informacij. Rekla je: »Ali se tudi tebi zdi, da smo iz učiteljev postali že epidemiologi, zdravstveni delavci in sodelavci NIJZ-a. Starši nas sprašujejo v primeru, da je v šoli otrok pozitiven, če smejo druga dva otroka dati v vrtec, koliko časa morajo ostati doma itd.« Spremembe so se dogajale, karantene in izolacije so se začele krajšati, zato starše lahko nekako razumem. Zdravstveni sistem je okupiran, zdravnike na telefonske linije težko dobijo, verjetno še težje dobijo odgovore na razna e-sporočila. Potem ostanemo mi tisti, ki skušamo biti optimalno dobro poučeni, kaj je potrebno v določeni situaciji narediti. Ko pa pride do obolenja, je osebni zdravnik še vedno tisti, ki mora primer obravnavati. V šoli je veliko število ljudi, zato iz preventivnih razlogov še vedno skrbimo za princip javnega zdravja, s higienskimi ukrepi itd. S tem, ko ugotavljamo, kdo je bil s kom kdaj v kontaktu, ali je potrebno vzpostaviti karantenski vidik ali ne, pa je povezano veliko administracije. V tem času se mi je nabralo že ogromno gradiva o tem. V fasciklih so navodila, pa protokoli itd.
/…/ Imamo higienski in prehranski protokol ter ločen protokol o izvedbi samotestiranja. Vse bazira na izhodiščih oz. smernicah Ministrstva za izobraževanje, Ministrstva za zdravje ali NIJZ, mi pa potem načrtujemo izvedbo oz. ravnanja znotraj institucije. Včasih razmišljam o tem, koliko je bilo dela, da sem vse to spravila skupaj, da vemo, kaj dela učitelj, kaj hišnik, kaj čistilka, kaj v kuhinji itd., da potem stvari stečejo. Pravila in principe ponotranjimo in življenje teče dalje.
Težave so bile tudi drugačne narave, ali ne?
Mene v tem obdobju ni motila količina dela, če je bil v njej nek smisel, tudi kupi teh seznamov ne. Največji stres in obremenjenost so mi predstavljale uporniške situacije s strani zaposlenih in staršev ter raznih združenj. S kakšnim je bila težava že pri nošnji mask, kaj šele potem, ko je samotestiranje nastopilo v celotni vertikali. Bile so tudi takšne situacije, da sem komunikacijo preprosto prekinila, ker si nisem dovolila spuščati se na tako nizek nivo. Žal so se dogajale tudi osebne diskreditacije, pa človeka npr. niti ne poznam.
Kaj pa so delale čistilke in drugo tehnično osebje med šolo na daljavo?
To je bil ukrep, ki se mu je reklo »čakanje na delo doma«. Zaposlenim je v tem primeru pripadala malo nižja plača. To je veljalo za celotno ekipo kuhinjskega osebja. Hodili pa so v šolo, ko smo se pripravljali na odprtje šole. /…/ Tudi čistilke so bile v času splošnih karanten na čakanju na delo doma. Čeprav so čistilke spomladi 2020, ko ste se umaknili v daljšo karanteno, najprej naredile neko malo generalno čiščenja, da so vse stvari dobro prečistile, razkužile. Enako je bilo pred novim šolskim letom 2020/2021 in potem, ko so bili otroci doma od jesenskih počitnic do januarja. Šlo je za zelo podobne ukrepe.
Smo v petem valu. Ali menite, da se bo epidemija kdaj končala?
Zelo si želim, da bi bilo epidemije konec, predvsem pa tega pritiska, da je lahko še slabše. Ko smo šli lansko leto skozi vse tiste turbulence, sem si mislila, ali je lahko še slabše, ali je lahko še težje. Zdi se mi, da tega, kar doživljamo letos, ne moremo primerjati z ničemer, ker ni enako, je pa izjemno zahtevno. Karantene, testiranja, to in ono … /…/ Tudi sicer menim, da se mora splošna situacija malo umiriti, čeprav ne bomo kar padli v situacijo, da danes epidemija je, jutri pa je ne bo več. Na neke preventivne ukrepe bo še vedno potrebno misliti. Mogoče ne bomo več nosili mask, kar si res zelo želim, saj pogrešam cele obraze. Maske so sedaj sicer res že nekaj običajnega, ampak ta človeški princip manjka, čeprav tudi oči veliko govorijo. Avgusta nam je ministrstvo pripravilo knjižice, v katerih so povzetki preteklih izkušenj. Nemogoče je, da bi resorno ministrstvo lahko kaj takšnega naredilo brez nas, šele v praksi so se našle rešitve. Zato je taka knjižica nastala po prvem valu, pa potem pred začetkom letošnjega šolskega leta. V njih je poudarek na organizaciji pouka, ni pa rešitev, npr. kako bomo organizirali manjše učne skupine, kako bomo vzpostavili čiščenje, kako bomo obveznosti pokrili s kadri itd. Temu so bili namenjeni sprotni operativni sestanki z ministrsko ekipo, ki pa je šele na osnovi naših problemov dobila realni pogled v šolsko situacijo.
Kakšne nadaljnje ukrepe glede epidemije pa pričakujete v prihodnje?
Menim, da bomo morali dosežen higienski standard v šolah še vedno vzdrževati. /…/ Ali se bomo testirali ali ne, bo odvisno od števila okužb. Menda se bo cikel mutacij virusov enkrat le pretrgal, da bomo prišli v obdobje, ko tega ne bo več. Za naslednje šolsko leto se bomo verjetno pripravljali tako, kot da bomo v nekem »polcovidnem« obdobju. Izkušnje nas učijo, da se moramo pripravili tako, kot da bo potrebno še vedno delati veliko prilagoditev, bomo pa potem med letom lažje kakšne zadeve sproščali, če bomo postali na splošno bolj zdravi. Nisem iz zdravstvene stroke, da bi vedela, a si želim, da bi se epidemija končala, da bi v šolah in drugje spet lahko funkcionirali na način, ki je značilen za nas. To pomeni, da bi se v šoli ukvarjali s šolskimi temami, v zdravstvu z zdravstvenimi temami in tako naj velja za vse panoge. Kar se tiče vas, učencev, bi vas spet rada videla na sprehodih po šoli, da bi bili malo v tej učilnici, malo v drugi, učiteljem bi privoščila matične učilnice, ker je za njih sedaj res zelo težko. Mogoče nas tehnologije malo rešujejo, tako da si učitelji pomagajo s tem, ampak npr. da učitelj matematike nosi ravnila in trikotnike gor in dol po šoli, kamorkoli že, ni dobro, ne samo za ta osnovni red v učilnicah, tudi glede skrbnosti do prostora. Dokler je učitelj imel svoj domicil v svoji učilnici, mu ni bilo vseeno, kako je tam. Sedaj pa ste pravzaprav učenci tisti, ki imate svojo učilnico. Opažamo, da je sedaj v učilnicah bistveno več poškodb inventarja. Vsako minuto je nemogoče zagotoviti nadzor v učilnici, ker se morajo učitelji v tem času preseliti iz ene učilnice v drugo. V razredih pa imate takšne in drugačne učence, neko dinamiko, ki sproža tudi to, da se uniči kakšna zadeva več kot prej. Predvsem se mi zdi, da ta sistem trči na občutek (ne)svobode v prostoru. /…/ Sedaj tudi skupnih dogodkov nimamo več, nimamo več skupnih proslav, vedno čakamo do zadnjega, kako bomo lahko organizirali valeto. Polno je prilagoditev, proslave so virtualne, valete pa so zaenkrat še vedno potekale v živo, ampak s prilagojeno izvedbo. Lanskoletna valeta je bila pred šolskim vhodom in zdi se mi, da je bilo zelo lepo. Eno leto nazaj je bila valeta zaradi slabega vremena v telovadnici. Valeto smo imeli na ponedeljek. Do nedelje je še veljal ukrep prepovedi združevanja do 50 ljudi, v nedeljo zvečer pa je prišlo do spremembe odloka s 50 na 500 ljudi. Čeprav je telovadnica zaprt prostor in ni prav velika, je bilo zaradi te spremembe lahko na valeti tudi nekaj staršev, z maskami, z razkuževanjem in na koncu ni bilo nobenih posledic. Tudi takšne omejitve so se dogajale in vedno smo morali paziti, da nismo naredili kaj »nezakonitega«. Zato si resnično želim, da bi lahko šola zaživela na način, ki bi omogočal optimalno izvedbo našega poslanstva.
Najlepša vam hvala za obsežen pogovor!
Besedilo: Luna Debeljak, Živa Zore
NASLOVNA SLIKA: Z ravnateljico, gospo Mileno Vidovič, sva se pogovarjali 1. februarja 2022.
