- Raziskovana naloga s področja etnologije
- Avtorja: Špela Prajs, 8. a in Gal Zore, 7. b
- Mentorica: Vilma Vrtačnik Merčun, prof. geogr.
POVZETEK: Cilj raziskovalne naloge je bil izdelati rodovnik za ljudi, ki so živeli v Markuzovi domačiji, opisati njihove življenjske zgodbe in način življenja v stari kmečki hiši, ki nosi letnico 1601. Najine ugotovitve slonijo na pisnih virih (dokumenti iz arhiva Romana Kosa, matičnih knjig v Župniji Domžale in za Župnijo Mengeš v Nadškofijskem arhivu v Ljubljani), na ustnih, slikovnih in materialnih virih, saj sva si domačijo tudi ogledala. Na osnovi matičnih knjig in drugih dokumentov sva ugotovila, kdo je bil gospodar na Markuzovi kmetiji v zadnjih treh stoletjih. Ugotavljava, da se je priimek lastnikov domačije v tem obdobju spremenil le trikrat. Do leta 1750 so se pisali Lastovc (Lastovic, Lastoviz), do leta 1837 Osolin in od takrat do danes Kos. Prebivalci Markuzove domačije so imeli zelo zanimive zgodbe, izmed katerih je posebna zgodba Marijane Grahek, ki se je leta 1831 primožila na domačijo. Ker ji je mož Jakob Osolin kmalu umrl, je na domačiji ostala sama z majhnimi otroki, zato se je znova poročila. Zanimivo je tudi, da sta z možem posvojila siroto Martina Velepa iz ljubljanske sirotišnice. V 18. in 19. stoletju je bila velika umrljivost otrok, zato družine kljub visoki rodnosti niso bile velike. Na prelomu 19. in 20. stoletja so se štirje člani družine Kos izselili v Ameriko. Najbolj znana je zgodba Terezije Kos, ki se je vrnila v domovino in se tukaj leta 1933 poročila. Markuzova kmečka hiša ima vežo s črno kuhinjo, ki pa so jo od leta 1941 dalje uporabljali le še za peko kruha v krušni peči in za kuhanje hrane za prašiče. Za vsakdanje kuhanje so zgradili novo kuhinjo z zidanim štedilnikom. Markuzova kmetija je bila skoraj do konca 20. stoletja samooskrbna, saj so kupovali le sol, olje in sladkor.
Ključne besede: kulturna dediščina, stavbna dediščina, Markuzova domačija, Študa, Lastovc (Lastovic, Lastovec), Osolin, Kos, kmečka hiša, veža s črno kuhinjo.
